Muslimanski pogreb

V Kur'anu je po besedah Vzvišenega Boga zapisano:

»Vse, kar je na tem svetu, je minljivo; ostaja edino Gospodar Tvoj, Večni in Plemeniti!« (Kur'an).

S tem Kur'an sporoča, da ima prav vsaka stvar svoj začetek in svoj konec, medtem ko je večen zgolj Vzvišeni Bog.

Kur'an

Kur'an

Muslimani verujejo, da je smrt pravzaprav samo prehod iz življenja na tem svetu v življenje v nekem drugem, torej svetu večnega, posmrtnega življenja. Kljub temu pa je za pripadnike islama čas smrti – tako kot za pripadnike ostalih verstev – čas bolečine in čustvovanja, obenem pa tudi čas usmiljenja ter upanja. Žalujoči namreč molijo za pokojnika, da bi ta z njihovo pomočjo dosegel mir in spokojnost v tistem drugem svetu. Tako je prva zapoved muslimanov ob izgubi ljubljene osebe, da skušajo ostati prisebni in pomirjeni ter na ta način molijo za umrlega in začnejo s pripravo pogreba. Seveda je žalujočim jok dovoljen, saj se temu prirojenemu pojavu ob smrti bližnjega ne moremo izogniti. Obenem pa pretirano jokanje ali celo kričanje ni dovoljeno.

Pripadniki islamske vere morajo pogreb (dženaza), pri katerem morajo biti oči pokojnika zaprte, telo pa pokrito s čisto, belo rjuho, opraviti v najkrajšem možnem času. V islamu upepelitev ni dovoljena, torej smejo muslimani umrlo osebo pokopati le na klasičen način. Priprave na pogreb v prvi vrsti sestojijo iz kopanja umrlega, t. i. gasul. Ta postopek mora biti opravljen s čisto vodo in milom ter s spoštovanjem, in poteka podobno kot umivanje muslimanov pred vsakodnevnimi molitvami (abdest). Kadar je pokojnik moškega spola, umivanje opravi moški oziroma imam, tj. muslimanski verski uslužbenec, kadar pa gre za žensko, morajo umivanje opraviti ženske. Po umivanju pokojnika zavijejo v popolnoma beli rjuhi, imenovani ćefini.

Tako pripravljenega pokojnika v krsti ali, kadar je to mogoče, na tabutu, tj. na deski s pet stranicami, pokriti s platnom, prinesejo pred zbrane udeležence pogreba, pri čemer mora biti z desno stranjo obrnjen v smeri Mekke – to v Sloveniji pomeni proti jugovzhodu. Nato se opravi molitev, imenovana Salatu-l-dženazah, ki navadno poteka na pokopališču, po molitvi pa pokojnika bodisi odnesejo bodisi odpeljejo do groba, kjer umrlega pokopljejo. Splošno veljavno pravilo je, da se tako molitve kot sicer pogreba lahko udeležijo le moški, ženske pa lahko pridejo do groba šele, ko je pogreb zaključen. V Sloveniji so sicer v praksi ženske lahko prisotne na pokopališču, ko se opravlja molitev.

Tudi pri pokopu veljajo posebna navodila; umrli mora tudi v grobu ležati tako, da je njegova desna stran telesa obrnjena proti Mekki. Ko že leži v grobu, se na pokojnika poševno postavijo deske, ki med pokopavanjem preprečujejo neposredno padanje zemlje nanj – slednje seveda velja v primeru, če se pokojnik pokopava na tabutu, kar v Sloveniji ni dovoljeno.

Muslimani ne odobravajo postavljanja velikih spomenikov ali pretiranega okraševanja grobov. Namesto tega kot nagrobno obeležje postavijo bašluk, z zaobljenim vrhom pri ženskah, na katerega zapišejo ime in priimek pokojnika ter datuma rojstva in smrti.

Če želite pokojnika pokopati z islamskim verskim obredjem se po tem, ko uredite stvari pri pogrebnem podjetju, obrnite na imama. Z njim se boste dogovorili vse potrebno za pogreb, s seboj pa prinesite pokojnikove dokumente. Kontaktne informacije Islamske skupnosti v Sloveniji lahko dobite s klikom na povezavo www.islamska-skupnost.si

Oglasi

1 comment

  1. danijela 10 avgust, 2009 at 13:58 Odgovori

    Vsekakor zanimiv članek, še posebej, ker osebno ne poznam muslimanskega obredja ob smrti.
    Imam pa kot kulturologinja eno pripombo, in sicer se ne strinjam s povedjo »Seveda je žalujočim jok dovoljen, saj se temu prirojenemu pojavu ob smrti bližnjega ne moremo izogniti.« Opozoriti moram, da so situacije, ko jočemo, kulturno pogojene, tako kot je kulturno pogojeno tudi marsikaj drugega (ali ste vedeli, da je npr. adolescenca izrazito panevropski pojav? Ali pa da ženski popadki niso nujni del poroda, medtem ko ponekod poznajo ‘kuvado’, kar so nekakšni moški popadki? Še bi lahko naštevala.). Seveda obstajajo tudi kulturne univerzalije, ki pa so lokalno specifične (morda zveni paradoksalno, naj pojasnim na preprostem primeru: hora legalis, ki je kulturna univerzalija, je gotovo različna in različno razumljena v npr. Sloveniji in v Kongu).
    Vprašanje joka ob smrti bolj ali manj poznane in bližnje nam osebe je zanimivo tudi iz povsem religiološkega vidika. Različne religije, tako večinske kot tiste obrobne in manjšinske, namreč glede na svojo doktrino različno razumejo dogodek smrti. Vzemimo za primer eno najbolj znanih in največjih svetovnih religij, budizem. Eden religijskih in filozofskih temeljev budizma, ki usmerja tudi velik del življenja, je vera v reinkarnacijo. Na kratko: vsako posamično fizično življenje je le eno od poglavij v življenju tistega, čemur smo v krščanski tradiciji navajeni reči duša (iz tega izhaja tudi vegetarijanstvo, saj se glede na doktrino samsare lahko reinkarniramo tudi v živali, ki so ena od šestih mogočih oblik ponovne naselitve fizičnosti); ‘duša’ je torej nesmrtna, vendar po smrti telesa, ne odide v ‘nebesa’, ampak naseli novo telo. Tako v budizmu fizična smrt ni tabu, pogovori in razmišljanja o njej nikakor niso sprejeta kot morbidna.
    Seveda obstajajo določene razlike v podrobnostih znotraj budizma, ki je tako kot ostale velike svetovne religije izredno razvejan, precejšnje razlike je mogoče opaziti že med dvema osnovnima vejama mahayane in vajrayane. Da pa ne bi preveč zašla (pravzaprav sem že), naj se vrnem v osnovno izhodišče, za razumevanje katerega sem tudi naredila takšen ovinek tja do budizma in nazaj. Opozoriti želim na to, da so situacije jokanja kulturno in religijsko (saj, kaj pa so religije drugega kot kulture posebne vrste?) specifične in določene in ne pomeni nujno, da ljudje ob smrti jočejo ali čutijo potrebo po tem.
    Lp

Pustite sporočilo