http://www.pogreb-ni-tabu.si/2009/08/muslimanski-pogreb/?utm_source=rss&utm_medium=rss&utm_campaign=muslimanski-pogreb "Vsaka tradicija potrebuje pridih inovativnosti" Sun, 08 Jan 2012 09:19:35 +0000 hourly 1 http://wordpress.org/?v=3.2.1 http://www.pogreb-ni-tabu.si/2009/08/muslimanski-pogreb/comment-page-1/#comment-21 danijela Mon, 10 Aug 2009 11:58:23 +0000 http://www.pogreb-krste-zare.si/?p=399#comment-21 Vsekakor zanimiv članek, še posebej, ker osebno ne poznam muslimanskega obredja ob smrti. Imam pa kot kulturologinja eno pripombo, in sicer se ne strinjam s povedjo »Seveda je žalujočim jok dovoljen, saj se temu prirojenemu pojavu ob smrti bližnjega ne moremo izogniti.« Opozoriti moram, da so situacije, ko jočemo, kulturno pogojene, tako kot je kulturno pogojeno tudi marsikaj drugega (ali ste vedeli, da je npr. adolescenca izrazito panevropski pojav? Ali pa da ženski popadki niso nujni del poroda, medtem ko ponekod poznajo 'kuvado', kar so nekakšni moški popadki? Še bi lahko naštevala.). Seveda obstajajo tudi kulturne univerzalije, ki pa so lokalno specifične (morda zveni paradoksalno, naj pojasnim na preprostem primeru: hora legalis, ki je kulturna univerzalija, je gotovo različna in različno razumljena v npr. Sloveniji in v Kongu). Vprašanje joka ob smrti bolj ali manj poznane in bližnje nam osebe je zanimivo tudi iz povsem religiološkega vidika. Različne religije, tako večinske kot tiste obrobne in manjšinske, namreč glede na svojo doktrino različno razumejo dogodek smrti. Vzemimo za primer eno najbolj znanih in največjih svetovnih religij, budizem. Eden religijskih in filozofskih temeljev budizma, ki usmerja tudi velik del življenja, je vera v reinkarnacijo. Na kratko: vsako posamično fizično življenje je le eno od poglavij v življenju tistega, čemur smo v krščanski tradiciji navajeni reči duša (iz tega izhaja tudi vegetarijanstvo, saj se glede na doktrino samsare lahko reinkarniramo tudi v živali, ki so ena od šestih mogočih oblik ponovne naselitve fizičnosti); 'duša' je torej nesmrtna, vendar po smrti telesa, ne odide v 'nebesa', ampak naseli novo telo. Tako v budizmu fizična smrt ni tabu, pogovori in razmišljanja o njej nikakor niso sprejeta kot morbidna. Seveda obstajajo določene razlike v podrobnostih znotraj budizma, ki je tako kot ostale velike svetovne religije izredno razvejan, precejšnje razlike je mogoče opaziti že med dvema osnovnima vejama mahayane in vajrayane. Da pa ne bi preveč zašla (pravzaprav sem že), naj se vrnem v osnovno izhodišče, za razumevanje katerega sem tudi naredila takšen ovinek tja do budizma in nazaj. Opozoriti želim na to, da so situacije jokanja kulturno in religijsko (saj, kaj pa so religije drugega kot kulture posebne vrste?) specifične in določene in ne pomeni nujno, da ljudje ob smrti jočejo ali čutijo potrebo po tem. Lp Vsekakor zanimiv članek, še posebej, ker osebno ne poznam muslimanskega obredja ob smrti.
Imam pa kot kulturologinja eno pripombo, in sicer se ne strinjam s povedjo »Seveda je žalujočim jok dovoljen, saj se temu prirojenemu pojavu ob smrti bližnjega ne moremo izogniti.« Opozoriti moram, da so situacije, ko jočemo, kulturno pogojene, tako kot je kulturno pogojeno tudi marsikaj drugega (ali ste vedeli, da je npr. adolescenca izrazito panevropski pojav? Ali pa da ženski popadki niso nujni del poroda, medtem ko ponekod poznajo ‘kuvado’, kar so nekakšni moški popadki? Še bi lahko naštevala.). Seveda obstajajo tudi kulturne univerzalije, ki pa so lokalno specifične (morda zveni paradoksalno, naj pojasnim na preprostem primeru: hora legalis, ki je kulturna univerzalija, je gotovo različna in različno razumljena v npr. Sloveniji in v Kongu).
Vprašanje joka ob smrti bolj ali manj poznane in bližnje nam osebe je zanimivo tudi iz povsem religiološkega vidika. Različne religije, tako večinske kot tiste obrobne in manjšinske, namreč glede na svojo doktrino različno razumejo dogodek smrti. Vzemimo za primer eno najbolj znanih in največjih svetovnih religij, budizem. Eden religijskih in filozofskih temeljev budizma, ki usmerja tudi velik del življenja, je vera v reinkarnacijo. Na kratko: vsako posamično fizično življenje je le eno od poglavij v življenju tistega, čemur smo v krščanski tradiciji navajeni reči duša (iz tega izhaja tudi vegetarijanstvo, saj se glede na doktrino samsare lahko reinkarniramo tudi v živali, ki so ena od šestih mogočih oblik ponovne naselitve fizičnosti); ‘duša’ je torej nesmrtna, vendar po smrti telesa, ne odide v ‘nebesa’, ampak naseli novo telo. Tako v budizmu fizična smrt ni tabu, pogovori in razmišljanja o njej nikakor niso sprejeta kot morbidna.
Seveda obstajajo določene razlike v podrobnostih znotraj budizma, ki je tako kot ostale velike svetovne religije izredno razvejan, precejšnje razlike je mogoče opaziti že med dvema osnovnima vejama mahayane in vajrayane. Da pa ne bi preveč zašla (pravzaprav sem že), naj se vrnem v osnovno izhodišče, za razumevanje katerega sem tudi naredila takšen ovinek tja do budizma in nazaj. Opozoriti želim na to, da so situacije jokanja kulturno in religijsko (saj, kaj pa so religije drugega kot kulture posebne vrste?) specifične in določene in ne pomeni nujno, da ljudje ob smrti jočejo ali čutijo potrebo po tem.
Lp

]]>