<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss version="2.0"
	xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/"
	xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"
	xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom"
	xmlns:sy="http://purl.org/rss/1.0/modules/syndication/"
		>
<channel>
	<title>Komentarji na Soočanje otrok s smrtjo</title>
	<atom:link href="http://www.pogreb-ni-tabu.si/2009/11/soocanje-otrok-s-smrtjo/feed/" rel="self" type="application/rss+xml" />
	<link>http://www.pogreb-ni-tabu.si/2009/11/soocanje-otrok-s-smrtjo/?utm_source=rss&#038;utm_medium=rss&#038;utm_campaign=soocanje-otrok-s-smrtjo</link>
	<description>&#34;Vsaka tradicija potrebuje pridih inovativnosti&#34;</description>
	<lastBuildDate>Sun, 08 Jan 2012 09:19:35 +0000</lastBuildDate>
	<sy:updatePeriod>hourly</sy:updatePeriod>
	<sy:updateFrequency>1</sy:updateFrequency>
	<generator>http://wordpress.org/?v=3.2.1</generator>
	<item>
		<title>Avtor: mami*</title>
		<link>http://www.pogreb-ni-tabu.si/2009/11/soocanje-otrok-s-smrtjo/comment-page-1/#comment-164</link>
		<dc:creator>mami*</dc:creator>
		<pubDate>Mon, 07 Dec 2009 21:55:54 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://www.pogreb-krste-zare.si/?p=689#comment-164</guid>
		<description>v družni se pravkar soočamo z izgubo ljubljene babice. bila je tesen družinski član širši družini in naš 10 letnik, je ob novici da je umrla reagiral sledeče- počakali smo, da je prišel domov iz šole, se najedel in se &#039;umiril, šele nato sem povedala. vrstni red je bil nekako tako-
Torej ko je prišel takoj sem mu rekla, da mu bom kasneje nekaj povedala, najprej pa naj poje..se umiri..
(Tako se mi je zdelo, da sem ga malce pripravila, da bo &#039;nekaj&#039; pomembnega).. v stanovanju je bila tišina-brez glasbe ,tv..
sedla sva na kauč, in stisnila sem ga k sebi.
potem sem preprosto rekla-nekaj ti moram povedati-jasno da sem imela solze v očeh in sem preprosto izgovorila..veš babica je umrla.(in obmolknila)
njegova reacija- brez besed se je stisnil tesno k meni..nekaj časa sem ga samo držala objetega in on je ihtel.
Ko me je izpustil, sem mu rekla, da je smrt sestavni del življenja in da smo lahko hvaležni, da nam je bilo dano živeti z babico ta čas.( in spet sem obmolknila. Začel je postavljati vprašanja..kako je umrla ipd., mirno sem mu razložila. 
Dala sem mu čas, da si &#039;zloži&#039; misli..
spodbudila sem ga,da naj se zjoče, če mu bo lažje, naj da bolečino iz sebe. 
in na to sem mu rekla da naj se sam odloči, če želi na pogreb ali ne.( star je le-že 10 let..)
njegov odgovor- ne bom šel, ker bom potem še samo bolj žalosten mami..
otroci se mi zdi, imajo svoj način izražanja občutenj..
jasno, da pride vse za nami,pa vendar-
pomembno je da imajo možnost sami odločati, kako želijo žalovati..
takšna je moja izkušnja, in menim, da je &#039;delovalo&#039;. Žalost je tako kot veselje del življenjskih občutenj in nikoli ne more nič nadomestiti izgube, a stavek ki ga je izrekel..veš, jaz je nikoli ne bom pozabil mi je dal vedeti, da ta moja mala glavica nekako ve, in razume..
upam, da sem s tem morda komu pomagala &#039;kako povedati&#039;.</description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>v družni se pravkar soočamo z izgubo ljubljene babice. bila je tesen družinski član širši družini in naš 10 letnik, je ob novici da je umrla reagiral sledeče- počakali smo, da je prišel domov iz šole, se najedel in se &#8216;umiril, šele nato sem povedala. vrstni red je bil nekako tako-<br />
Torej ko je prišel takoj sem mu rekla, da mu bom kasneje nekaj povedala, najprej pa naj poje..se umiri..<br />
(Tako se mi je zdelo, da sem ga malce pripravila, da bo &#8216;nekaj&#8217; pomembnega).. v stanovanju je bila tišina-brez glasbe ,tv..<br />
sedla sva na kauč, in stisnila sem ga k sebi.<br />
potem sem preprosto rekla-nekaj ti moram povedati-jasno da sem imela solze v očeh in sem preprosto izgovorila..veš babica je umrla.(in obmolknila)<br />
njegova reacija- brez besed se je stisnil tesno k meni..nekaj časa sem ga samo držala objetega in on je ihtel.<br />
Ko me je izpustil, sem mu rekla, da je smrt sestavni del življenja in da smo lahko hvaležni, da nam je bilo dano živeti z babico ta čas.( in spet sem obmolknila. Začel je postavljati vprašanja..kako je umrla ipd., mirno sem mu razložila.<br />
Dala sem mu čas, da si &#8216;zloži&#8217; misli..<br />
spodbudila sem ga,da naj se zjoče, če mu bo lažje, naj da bolečino iz sebe.<br />
in na to sem mu rekla da naj se sam odloči, če želi na pogreb ali ne.( star je le-že 10 let..)<br />
njegov odgovor- ne bom šel, ker bom potem še samo bolj žalosten mami..<br />
otroci se mi zdi, imajo svoj način izražanja občutenj..<br />
jasno, da pride vse za nami,pa vendar-<br />
pomembno je da imajo možnost sami odločati, kako želijo žalovati..<br />
takšna je moja izkušnja, in menim, da je &#8216;delovalo&#8217;. Žalost je tako kot veselje del življenjskih občutenj in nikoli ne more nič nadomestiti izgube, a stavek ki ga je izrekel..veš, jaz je nikoli ne bom pozabil mi je dal vedeti, da ta moja mala glavica nekako ve, in razume..<br />
upam, da sem s tem morda komu pomagala &#8216;kako povedati&#8217;.</p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>Avtor: Đes.</title>
		<link>http://www.pogreb-ni-tabu.si/2009/11/soocanje-otrok-s-smrtjo/comment-page-1/#comment-163</link>
		<dc:creator>Đes.</dc:creator>
		<pubDate>Sat, 21 Nov 2009 06:52:55 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://www.pogreb-krste-zare.si/?p=689#comment-163</guid>
		<description>ta članek mi je zelo ušeč. mislim, da se iz njega dobila veliko zanimivih info. :)</description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>ta članek mi je zelo ušeč. mislim, da se iz njega dobila veliko zanimivih info. <img src='http://www.pogreb-ni-tabu.si/wp-includes/images/smilies/icon_smile.gif' alt=':)' class='wp-smiley' /> </p>
]]></content:encoded>
	</item>
</channel>
</rss>

