Razmišljanje o minljivosti

razmisljanje_o_minljivostiPeter A. Schpurtz je v svojem članku zapisal, da je smrt – in ne življenje – gibalo vseh sprememb, tako naše kot preteklih civilizacij, filozofije, religije, znanosti ter tudi vseh mejnih znanosti. Čeprav o tem neradi razmišljamo, se vsi zavedamo, da je smrt neizogibna. Zakaj torej toliko strahu pred njo?

Vse naše življenje je usmerjeno v smrt, v njeno premagovanje. Peter A. Schpurtz pravi, da mrzlično hlastamo za preživetjem. V nasprotnem primeru, torej če bi spoznali, da smo na tem planetu za vedno, bi postali neranljivi, nedotakljivi. Vegetirali bi kot rastline in uživali svoj mir, čakali vodo in hrano ter brez posebnih želja, hotenj in nagnjenj brezizrazno opazovali življenje okoli nas. Tako pa kopičimo zaloge, spomine za svoje zanamce ter se trudimo na nek način vtisniti večni, neizbrisljiv pečat v ta svet; da se nas bodo prihodnje generacije spominjale, ali nas celo slavile. Že tisočletja se trudimo premagati smrt, ohranjati življenje ali vsaj spomin nanj. Temu služi vso naše početje – znanost, umetnost, vera, vsi naši običaji, celo vojne. Ne le, da si želimo biti vidni, opaženi za časa življenje, to si želimo zlasti po smrti. Življenje teče dalje, mi pa želimo ostati.

Neki francoski pisec je zapisal: “Smrti ni, sem samo Jaz, ki bom umrl!”. In smrti resnično ni. Dokler ne pride do nas. Življenje teče dalje, zato se pred smrtjo skrivamo. Ob novicah o vojnah, uničujočih potresih, smrtonosnih epidemijah, prometnih nesrečah ali izgubi kakšnega znanca se najraje obrnemo stran in zamižimo na obe očesi. Ko pa vrsta pride na nas, ostanemo sami. Vse življenje si želimo družbe, uspeha v družbi, kopičimo materialne dobrine ter na ta način bežimo pred slutnjo minljivosti ter neznanja o tem, kaj pride Potem. V trenutkih umiranja, tik pred Njo – takrat smo prvič popolnoma in dokončno sami. Mi odhajamo. Življenje teče dalje.

Smrti je toliko vrst, kot je človeških bitij, pravi majevski pregovor. Isto velja za razlage, kaj se zgodi po smrti. Ali torej obstaja življenje po življenju, življenje po tem, ko odidemo? Tega ne moremo dokazati, kot tudi ne moremo dokazati, da življenja po življenju ni. Kljub vsemu nas to vprašanje bega že celo večnost. Kaj se zgodi z nami, ko odidemo? Toda, kaj sploh definiramo kot smrt, kot konec življenja? Mislimo tu na možgansko smrt, kot je konec življenja definiran v medicini, ali za neko nematerialno končanje zavesti, potovanja duše? To je odvisno od tega, kaj ali kdo sploh smo. Torej, ali smo le materialno telo ali tudi lastna zavest, duša, čustva s spominom? Edini zanesljiv odgovor, ki ga imamo, je, da materialno telo prej ali slej preide v novo materijo. Kaj pa ostalo, naše Bistvo? Odgovora na to vprašanje si želimo in se ga hkrati bojimo. Strah nas je ničesar, torej tistega, česar ni, popolnega izginotja, prenehanja obstoja. Podobno je ugotovil Fjodor Dostojevski, ki je zapisal: “Postavi človeka pod skalo, ki visi na nitki. Groza ga bo, neskončna groza! Toda ne skale in da bo ta padla nanj, groza ga je strahu, ta groza pred strahom ga bo uničila!”

In kaj se zgodi potem? Odgovore nam ponujajo neštete religije, pa znanstveniki, ki analizirajo izkušnje prebujenih iz kome, pa lažni preroki, ki proti visokemu plačilu zahtevajo, da živimo za TA trenutek, ki je menda večen. Toda Grk Zorbas v delu Nikosa Kazantzakisa je dejal, da samo bedak in slabič živi, kot da bo jutri umrl. Moder človek živi in dela, kot da je pred njim še milijarda let. Ne bežimo torej pred smrtjo! Če imamo pred očmi zgolj sedanji trenutek in hočemo uživati samo danes, ker bomo jutri morda umrli, bomo ob najmanjših težavah pokleknili. Ravno zato, ker se svet vrti naprej in življenje teče dalje, ne bežimo pred smrtjo. Smrt je onstran človeškega. Je onstran nas samih. Če bi dognali, kaj smrt je, bi postali nadčloveški. Smrti je treba pogledati v oči in z njo zaživeti! Vse, kar imamo je materialno telo z našo dušo in našo zavestjo. Kaj bo jutri? Ne vemo. Lahko poskušamo začutiti in spoznati. Vendar vedeli ne bomo. Peter A. Schpurtz je zapisal, da je vera morda res zdravilo, toda pomešana z opijem. Spoznanje morda res ne prinaša radosti in odrešitve, prinaša pa mir.

"Ne verjamem v nič! Ne upam v nič! Ne bojim se ničesar! "
zapis na grobu kretskem grobu grškega pisatelja Nikosa Kazantzakisa

Vir:

  • revija O osebnosti (8. številka), Peter A. Schpurtz.
Oglasi
Tagsmisli

Pustite sporočilo