Oskrba v domovih za starejše

Domovi za starejše so ena izmed oblik institucionalnega varstva, ki upravičencem zagotavlja osnovno in socialno ter tudi zdravstveno oskrbo. Naše prebivalstvo se stara. Tako je vedno več starejših, ki tovrstno oskrbo potrebujejo, pogosto pa slišimo kritike, da je mest v domovih za starejše premalo, zato se v kratkem obeta sprememba zakonodaje. Kljub temu pa poglejmo, kakšno je trenutno stanje domov za starejše pri nas.

Upravičenci do institucionalnega varstva v domovih za starejše so osebe, starejše od 65 let ali druge odrasle osebe, ki potrebujejo oskrbo, s katero se nadomešča ali dopolnjuje funkcija doma oziroma družine. To so torej osebe z določenimi zdravstvenimi težavami, kroničnimi boleznimi ali drugimi motnjami.

Kaj obseba bivanje v oskrbnih domovih:

  • osnovno oskrbo, tj. samo bivanje v ogrevanih ter primerno opremljenih eno-, dvo- ali večposteljnih sobah s sanitarnimi prostori, prostori za osebno higieno in skupnimi prostori; organizirano prilagojeno prehrano (najmanj trije dnevni obroki); ter vzdrževanje in čiščenje prostorov in ostala gospodinjska dela (pranje, likanje, šivanje, čiščenje osebne obleke in obutve);
  • socialno oskrbo, tj. pomoč pri vzdrževanju osebne higiene in dnevnih opravilih (npr. pomoč pri oblačenju, umivanju, hranjenju, opravljanju osebne higiene); varstvo in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov (npr. spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, vzpostavljanje socialne mreže z okoljem); organiziranje prevozov, ki niso zdravstveno indicirani; druge potrebne storitve;
  • zdravstveno oskrbo in zdravstveno nego, ki jo navadno izvaja poseben izvajalec, s katerim ima posamezen oskrbni dom sklenjeno pogodbo za opravljanje te dejavnosti.

Kako do oskrbe

Izvajalci storitev institucionalnega varstva starejših so lahko javni domovi za starejše (seznam  izvajalcev) ter zasebni domovi za starejše oziroma koncesionarji (seznam koncesionarjev). Za sprejem v tovrstno institucionalno varstvo je treba v želeni oskrbni dom poslati prošnjo za sprejem. Prošnji pa je treba priložiti še druge dokumente, in sicer:

  • potrdilo o državljanstvu in potrdilo o stalnem bivališču oziroma dovoljenje za stalno bivanje oziroma fotokopijo osebnega dokumenta;
  • zdravniško mnenje o zdravstvenem stanju, staro največ mesec dni;
  • dokazilo o višini prejemkov;
  • izjavo o plačilu oziroma doplačilu s strani tretje osebe (če bo storitev plačevala oziroma doplačevala tretja oseba).

Cene oskrbe v domovih

Cene oskrbe v domovih so seveda zelo različne in so odvisne tako od vrste oskrbe, ki je potrebna, kot od posameznega oskrbnega doma. Kar se tiče cen, delimo oskrbo v tri osnovne kategorije. Osnovna oskrba I vključuje vse stroške osnovne oskrbe, ti pa se gibljejo med 14 in 24 evri. Kategorija II vključuje še dodatno oskrbo, nadzor in varstvo obolelih oskrbovancev, ki se deloma lahko sami premikajo. Kategorija IIIa je namenjena težje obolelim, dementnim in inkontinentnim oskrbovancem, kategorija IIIb pa tistim, ki potrebujejo 24-urni laični nadzor in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje oskrbe.

V velenjskem Domu za varstvo odraslih denimo osnovna oskrba z bivanjem v enoposteljni sobi stane 17,10 evra dnevno, v dvoposteljni pa 15,55 evra na dan. Za najdražjo oskrbo, tj. za oskrbo kategorije IIIb in bivanje v enoposteljni sobi, je treba v istem oskrbnem domu denimo odšteti 30,50 evra. V te cene niso vključene dodatne oziroma nadstandardne storitve, kot so npr. dodatki za lastne sanitarije, dodatno opremo v sobah ipd.

Vendar pa v vseh kategorijah, ki ne vsebujejo le osnovne oskrbe, oskrbovanec prejme dodatek za pomoč in strežbo, ki te dodatne stroške pokrije. Dodatek je pogojen izključno z zdravstvenim stanjem oskrbovanca, ki mora biti trajno spremenjeno. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije lahko prizna dodatek v znesku 4,56 evra za II. kategorijo, 9,14 evra za IIIa. kategorijo ter 13,06 evra za kategorijo IIIb.

Kaj pa očitki, da je mest v domovih za starejše, ki so na voljo, premalo?

Predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Boris Koprivnikar pravi, da takšen očitek nikakor ni upravičen, težava je le v razporeditvi kapacitet. Na severozahodu Slovenije naj bi bilo namreč vedno več domov, ki niso polni, medtem ko mest denimo v enoposteljnih sobah najbolj primanjkuje v Ljubljani. Po drugi strani se – četudi so morda javni domovi polno zasedeni – vedno najde prostor v domovih s koncesijo, ki pa so nekoliko držaji.

Po Koprivnikarjevi oceni tudi število čakajočih, ki je po uradnih podatkih 17.000, ni točno. Teh naj bi bilo zgolj okoli 2000, pa še ti čakajo na točno določen dom ali sobo. Poleg tega se je v zadnjih 8 letih število kapacitet oskrbnih domov povečalo z 11.500 na skoraj 19.000 postelj, načrtovane pa so še dodatne gradnje – npr. v Domžalah, Moravčah, Kamniku. Tako se lahko zgodi celo, da bi bilo čez nekaj let zmogljivosti občutno preveč, še zlasti, če bi bil predlog novega Zakona o dolgotrajni oskrbi sprejet, in bi oskrbo v domovih za starejše preusmeril v oskrbo na domu. To bi pomenilo večje težave pri vzdrževanju domskih zmogljivosti, posledično pa tudi pri njihovem izvajanju dejavnosti.

Viri:

Oglasi

Pustite sporočilo