Dedovanje na podlagi zakona

Navadno ne dedujemo prav velikokrat v življenju. Kadar pa se srečamo s smrtjo bližnje osebe, po kateri smo upravičeni do določenega dednega deleža, ali pa nam oseba po svoji volji zapusti del dediščine, se pojavi precej nejasnosti in vprašanj.

Zapustnikova smrt kot začetek dedovanja

Dedovanje je prehod premoženja od ene osebe na drugo. Oseba, katere premoženje se prenaša, je zapustnik, oseba, ki dobi premoženje, pa je lahko dedič ali volilojemnik. Ključni trenutek pri delovanju je zapustnikova smrt; v tem trenutku zapustnikovo premoženje preide na dediče. Odnose v dedovanju in prenose premoženja ureja dedno pravo, po katerem sta edina veljavna načina dedovanja pri nas dedovanje na podlagi zakona in dedovanje po oporoki. O slednjem bom več zapisala prihodnjič, medtem ko bom tokrat razjasnila nekatere podrobnosti glede zakonitega delovanja.

Da do dedovanja pride, mora biti izpolnjenih pet pogojev: smrt zapustnika, obstoj dediča (dedič je lahko tudi že spočet, a nerojen otrok, pod pogojem, da se rodi živ), dedni naslov (zakon ali oporoka) dediča, dedna sposobnost dediča ter obstoj predmeta dedovanja.

Dedovati niti po zakonu niti po oporoki ne morejo dedno nevredne osebe, to so:

  • osebe, ki so z naklepom vzele ali poskusile vzeti življenje zapustniku;
  • osebe, ki so s silo ali grožnjo prisilile zapustnika ali ga z zvijačo pripravile do tega, da je napravil ali preklical oporoko ali kakšno določilo v oporoki, ali mu preprečile to storiti;
  • osebe, ki so uničile ali skrile zapustnikovo oporoko z namenom, da bi preprečile izpolnitev zapustnikove poslednje volje, kakor tudi osebe, ki so ponaredile zapustnikovo oporoko;
  • osebe, ki so se huje pregrešile zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki so ga bile po zakonu dolžne preživljati, in tudi osebe, ki niso hotele zapustniku nuditi potrebne pomoči.

Kaj lahko dedujemo in česa ne moremo dedovati?

Predmet dedovanja je zapuščina, tj. vse premoženjske pravice in obveznosti zapustnika ob smrti. Dedujejo se lahko premičnine, nepremičnine, podjetja in udeležba v pravni osebe, ter tudi dolgovi do višine podedovanega premoženja. Poleg tega se lahko dedujejo tudi vse pravice, ki niso vezane na točno določeno osebo – dedujejo se na primer lahko stvarne služnosti, medtem, ko ni mogoče dedovati pravic iz družinskega prava, osebnostnih pravic in pravic do socialnega varstva.

V vsakem primeru smrti zapustnika se mora zapuščina posebej ugotavljati v zapuščinskem postopku. V večini primerov spada vanjo vse premoženje zapustnika ob trenutku njegove smrti, včasih pa je treba iz zapuščine izločiti določen del tega premoženja.

Tako se iz dedovanja lahko na zahtevo zapustnikovih potomcev, posvojencev in njihovih potomcev, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu pomagali pri pridobivanju dela premoženja, izloči tista premoženjska masa, ki so jo zapustniku te osebe pomagale pridobiti. Izloči se torej dejansko premoženje otrok, ki ustreza prispevku navedenih oseb k premoženju. Iz dedovanja so izločeni tudi tisti gospodinjski predmeti, ki niso večje vrednosti. Ti gredo zakoncu zapustnika, njegovim potomcem ali njihovim potomcem, ki so živeli z njim v istem gospodinjstvu. Čeprav gre za zapustnikovo premoženje, ti predmeti ne spadajo v zapuščino. Del zapustnikovega premoženja pa lahko postane državna lastnina, če je zapustnik užival socialno ali drugo pomoč – del premoženja, ki ustreza vrednosti te pomoči, se torej ne deduje. Po 128. členu Zakona o dedovanju lahko del zapustnikovega premoženja postane državna ali občinska lastnina, če je zapustnik užival pomoč iz naslova socialnega varstva. Dedovanje premoženja osebe, ki je uživala tovrstno pomoč, se omeji do višine vrednosti prejete pomoči, kar v praksi pomeni, da se del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči ne razdeli med siceršnje dediče, temveč se s sklepom izroči občini ali državi (glede na to, iz čigavega proračuna se je pomoč financirala). Država oziroma občina se temu delu premoženja lahko odpovesta, če so zapustnikovi dediči, njegov zakonec ali njegovi otroci v tako slabem položaju, da so sami potrebni pomoči.

Dediči po zakonu

Po zakonu so lahko dediči le fizične osebe. Do te oblike dedovanja pride, če oporoke ni, je neveljavna, če se oporočni dedič odpove dedovanju ali je dedno nevreden, če umre pred zapustnikom ali če v oporoki ni mogoče ugotoviti, kdo je dedič. Pravila zakonitega dedovanja ureja Zakon o dedovanju, ki glede na bližino razmerja z zapustnikom določa dedne rede. Najpomembnejši razmerji za dedovanja sta sorodstvo in zakonska zveza, pri čemer ima prava posvojitev enako veljavo kot naravno sorodstvo, podobno kot je zunajzakonska zveza izenačena z zakonsko.

V Sloveniji imamo krog oseb, ki zaradi sorodstvene vezi ali zakonske zveze pridejo v poštev za dedovanje, razdeljene v tri dedne razrede:

  • I. dedni razred so zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci (tj. vnuki zapustnika) ter tudi zakonec ali zunajzakonski partner. V tem razredu se deduje se po enakih delih. Če ni potomcev, dedovanje preide v naslednji dedni razred.
  • II. dedni razred so zapustnikovi starši, posvojitelj in njihovi potomci (tj. zapustnikovi bratje in sestre, nečaki in nečakinje itd.) ter tudi zakonec ali zunajzakonski partner. Deduje se po polovicah – pol zakonec oziroma zunajzakonski partner in pol starši ali njihovi potomci po enakih deležih. Če ni ne zapustnikovih potomcev, ne staršev ali njihovih potomcev in ne zakonca ali zunajzakonskega partnerja, dedovanje preide v III. dedni razred.
  • III. dedni razred so zapustnikovi stari starši in njihovi potomci (tj. zapustnikovi strici in tete, bratranci in sestrične itd.). Deduje se po polovicah – pol ded in babica po očetovi strani ter pol ded in babica po materini strani.

Dedni razredi in linije

Dediči bližnjega dednega reda iz dedovanja izključujejo osebe bolj oddaljenega dednega razreda, kar pomeni, da če ima denimo zapustnik otroke (I. dedni razred), njegovega premoženja starši (II. dedni razred) ne morejo dedovati. Zapustnikov zakonec ali zunajzakonski partner deduje v I. ali II. dednem razredu; če deduje v I. razredu, skupaj s potomci, dobi enak delež kot vsak izmed potomcev, če pa deduje v II. razredu, skupaj s starši zapustnika, potem dobi polovico zapuščine, ostalo polovico pa starši. Zakonec do dediščine ni upravičen, če je bila zakonska zveza razvezana (enako velja za razvezo po smrti zapustnika), ali če je življenjska skupnost prenehala.

Za dedovanje so poleg dednih razredov pomembne še linije, tj. skupine sorodnikov, ki izhajajo od skupnega prednika vključno s prednikom kot predstavnikom linije. Med sorodniki, ki sestavljajo določena linijo, velja t. i. vstopna pravica, ki pomeni, da če predstavnik linije ne deduje ali odpade kot dedič (na primer je umrl, je dedno nevreden), potem stopijo na njegovo mesto njegovi potomci, ki skupaj dobijo delež, ki bi šel njegovemu predniku, če bi ta dedoval. V praksi se pri dedovanju najprej določi dedni razred, nato pa se dediščina razdeli na toliko enakih delov, kolikor je linij.

Pod določenimi pogoji, vezanimi na oporočno dedovanje, pa ta pravila ne veljajo. Več o dedovanju po oporoki, nujnih deležih in razdedinjenju.

Viri:

Oglasi

Pustite sporočilo